kot prst iz spomina,
čakam
in sem.
skozi pokončne krivine lesa,
kot bi bil še tukaj,
kot bi se veja spomnila tvoje roke,
ko si me držal,
kot ptico,
nežno in svobodno.Ko sedim tu,
sam,
a ne sam,
vem:
včasih je dovolj,
da te veja nosi,
da nebo molči,
in da nekdo nekje
Obris veje riše silhueto dotika,
neizrečeno zgodbo teles,
ki se niso ujele v času,
a so žarele v trenutku.
Tišina tukaj ni prazna,
je polna mene,
in tebe,
in vsega, kar se ni zgodilo,
a se čuti bolj resnično
od dneva,
ki se odpira nad menoj kot nebo.
sam,
a ne sam,
vem:
včasih je dovolj,
da te veja nosi,
da nebo molči,
in da nekdo nekje
še vedno misli nate.
2 komentarja:
dragi Matevž,
ne vem, ali sem tu že kaj pokomentiral, a pogosto se vračam k tej pesmi, ki tako pretanjeno izraža marsikaj, kar kdaj občutim tudi sam. gotovo pa nisem edini in je s tega vidika tudi zelo univerzalna...
bodi dobro,
a.
Dragi Aleks,
hvala ti za tvoje besede. Lepo mi je slišati, da te je pesem nagovorila in da si v njej našel nekaj svojega. Zdi se mi, da je za vsakega pesnika prav to največ, kar si lahko želi. Da se neka podoba ali občutek prelije v drugega človeka in tam zaživi na svoj način.
Res je, da so take sledi pogosto hkrati osebne in univerzalne, kakor da govorijo iz enega intimnega kraja, pa vendar dosežejo nekoga daleč stran. To je lep spomin, pa tudi tiha uteha.
Tudi tebi želim vse dobro,
Matevž
Objavite komentar