PRISOTEN V ODSOTNOSTI

Pod to golo vejo,
kot prst iz spomina,
čakam

in sem.

Veter šepeta tvoje ime
skozi pokončne krivine lesa,
kot bi bil še tukaj,
kot bi se veja spomnila tvoje roke,
ko si me držal,
kot ptico, 

nežno in svobodno.

Obris veje riše silhueto dotika,
neizrečeno zgodbo teles,
ki se niso ujele v času,
a so žarele v trenutku.

Tišina tukaj ni prazna,
je polna mene,
in tebe,
in vsega, kar se ni zgodilo,
a se čuti bolj resnično
od dneva,
ki se odpira nad menoj kot nebo.

Ko sedim tu,
sam,
a ne sam,
vem:
včasih je dovolj,
da te veja nosi,
da nebo molči,
in da nekdo nekje

še vedno misli nate.