PRIJATELJ, ZAME NIMAŠ ČASA

Tišina raste
kot teža neizgovorjenih besed,
počasi, vztrajno,
med vrsticami nekdanjih obljub,
kot plevel med razpokami pločnika,
v času kjer sva bila,
mlada,
brez teže sveta,
kot da bi svet obstajal samo za naju
in sva si prisegla,

da nikdar ne bova pozabila.

A čas je prinesel svoje.

Zdaj tvoj glas zveni
kot odmev v praznem hodniku,

kjer sem nekoč čakal nate,
kot oče na sina,

z odprtim srcem,
z dlanmi, ki niso nikoli zahtevale nič,

razen tvojega časa.
Tvoje bližine,

naju.

Se še spomniš, ko si jokal,

in sem te držal tako trdno,
da bi lahko zlomil bolečino?
Tvoje rane sem nosil kot svoje,
da ne bi padel
in jih namesto tebe

šepetal v nebo.

Zdaj pa si zaseden,
utrujen,

preobložen z obljubami,

preveč odrasel

za vprašanja brez koristi.

Jaz še vedno čuvam najine zgodbe,
vsako neprespano noč,

vsako iskro razumevanja,

pomoč drug drugemu.

Zame si bil brat

in si še,

prijatelj,

družina.

Zate pa sem le postaja,
nekje med pomembnimi ljudmi

in tistimi, ki ti kaj koristijo.

Prijatelj,

kdo si zdaj?

In kdo sem jaz zate?

Sem samo senca v tvojem urniku?
Ali opomnik na čase,
ki jih ne želiš več občutiti?
Povej mi.
Je moja zvestoba premalo?
Je iskrenost pretežka?
Je prisotnost odveč,
če ne nosi koristi?
Jaz ne znam imeti rad na pol.
Ne znam dajati drobtinic,
ko sem bil vedno kruh,
cel, svež,
tvoje zavetje.
zatočišče,
ko nisi bil nič več kot senca samega sebe. 

In zdaj?
Prijatelj,

zame nimaš časa?
Ne bom več jokal.

Solze sem že izgubil v tvoji odsotnosti.
A ne pozabi,

čas ne pozabi tistih,

ki so čakali zaman.