IZ PODARJENOSTI V PODARJENOST

Ko dajem, ne izgubljam.
Veter odnese dotik
tja, kjer ga nekdo čaka,
lačen topline dlani,

ki bi ga ogrele.

Moje dlani ostanejo polne dajanja,
tudi ko ostanem sam.
V njih živi sled,
brazda, ki šepeta,
da bo spet našla koga,

ki ga ogreje.

Iz podarjenosti v podarjenost,
kot reka, ki ne pozna konca,
čeprav jo za hip
zajamejo dlani.
Še vedno daje,
še vedno žubori

in vedno najde k izviru.

Vsak trenutek naj bo dar
ki se ne izčrpa. 

Srce naj ostane odprto,
da ljubezen ne odteka proč,
ampak kroži,
tiho, vztrajno,
kot sapa, ki jo kdo začuti,
ko misli, da je sam.

In ko mene več ne bo,
naj ostane nekaj,

kar bo dihalo med prsti drugih,
mehka nit

od prvega dotika
do zadnjega pogleda.

Iz podarjenosti v podarjenost.
Tako ostajam, v dotiku.

Tako odidem, v sledi.