VEČER V ADVENTU

V tihoti večera 

se razlega praznina mojega srca.  

Samota je kot puščava brez vode,  

kot dolg hodnik brez vrat.

Oči iščejo obraz,  

a ga ni,

roke iščejo toplino,

pa se dotikajo le zraka.

Pogrešanje je brazda v zemlji,  

pripravljena na seme,  

a ostaja prazna.

Vsak spomin je sveča,  

ki dogoreva v vetru.  

V bolečini samote kličem v temo,  

naj moje solze postanejo molitev,  

naj moj vzdih postane pesem,  

naj moj nemir postane hrepenenje.  

Advent, ki je čas pričakovanja,  

me uči čakati.  

Čas tišine,  

ki me uči poslušati.  

Čas pogrešanja,  

ki me uči verjeti.  

Naj bolečina samote postane pot,  

ki vodi k ljudem.  

Naj pogrešanje postane most,  

ki me povezuje z ljubeznijo,  

in naj praznina postane kelih, 

ki ga napolnim z bližino,  

da se moje srce razlomi kot kruh,  

da se solze prelijejo kot vino,  

da se samota spremeni v gostijo

in se pogrešanje spremeni v polnost.  

Kajti advent je pot,  

ki vodi skozi bolečino,  

a se konča v objemu.  

Je pesem,  

ki se rodi iz tišine,  

a se razcveti v radosti.  

In je praznina, 

da se napolni z Ljubeznijo.

SVETLOBA ADVENTA

Advent in prva sveča.

Plamen se sklanja k meni,

vdihne mojo temo

in jo izdihne v svetlobo,

kot da pozna vse misli,

ki jih skrivam v sebi,

da ne bi prehitro postale besede.

Vonj začetka se dotakne mojih dlani,

nežen kakor spomin na nekaj,

kar se šele rojeva,

in tišina se razpira med prsti,

kot toplina, ki jo dan položi v naročje noči,

da bi se naučila svetlikati v meni.

Čas čaka.

Miren, tih, potrpežljiv.

Kot srce, ki ve, da se svetloba vrača počasi,

skozi razpoke kože,

kjer se rane dotikajo topline

in se ovijajo v neizgovorjeni mir.

Adventni venec.

Praznina v njegovi sredini,

mehka kakor dih med dvema objemoma,

kjer se ustavim

in začutim, da nisem sam.

Plamen trepeta,

a ne omahne.

Stoji kot tih opomin,

da v meni še vedno tli nekaj nepremagljivega,

nekaj, kar se ne ukloni mrazu

in ne odneha z nočmi.

V njegovem lesku se svet spet začne

in šepeta vame,

da sem del tišjega,

večnega dihanja sveta.

 

ŽIVLJENJE JE SVETO, TUDI KO BOLI

 

V tihih urah,
ko se temi približam preblizu,
še vedno slišim svoj dih,

krhek,
a moj.

In ko se zlomim v prostoru,
kjer me nihče ne vidi,
ko misli postanejo pretežke za mojo bit,

pod to bolečino

še vedno utripa nekaj,

česar  nočem izgubiti.

Moje življenje.
Moja neizgovorjena svetloba.
Moj tihi klic,

ki me spominja,

da sem več kot bolečina,

več kot tema,

več kot trpljenje
in breme drugim,

da bi ga smel končati.
Ne jaz.

Ne kdo drug.

Ne iščem junaštva,

le dotik,
ki mi pove,

da sem še tu
in da nisem odveč.

Nimam pravice zapreti te knjige,
ki ni samo moja.

Ne jaz
in ne kdorkoli drug.

Življenje me presega,
je roka, ki me je ustvarila,

je glas, ki me še vedno kliče,
tudi ko ga komaj slišim.

Moje življenje je sveto, tudi ko boli.

In ko se razpiram v nemoči,
se zavedam,

da je tudi ta bolečina del poti,
ki jo moram prehoditi

in ki je ne smem izgubiti.

Zato ostajam,
ker vem, da sem vreden jutra,

ki ga še nisem dočakal.

DAR BIVANJA

Ob zahvalni nedelji

Življenje, hvala Ti za poti,
ki so me vodile v srečanja,
v katerih sem prepoznal bližino,
ne le ljudi, temveč tudi Tebe.

Za roke, ki so se dotaknile mojih,
za oči, ki so me videle,
za srca, ki so se odprla
vsaj za trenutek.

Hvala Ti za svetlobo,
ki se je prikradla vame,
ko sem mislil, da je vse temno.
Za upanje, ki ni kričalo,
ampak tiho obstajalo.

Za iskanja, ki so me vodila v globine,
za bolečino, ki ni bila kazen,
temveč povabilo k rasti.
Za praznino, ki me je učila,
da je prostor svet.

Hvala Ti za solze,
ki so tekle kot molitev
in za svet, ki je tudi moj;
sonce, mraz, tišina,
prostranost, ki govori o milosti.

Hvala Ti za vsak trenutek,
v katerem sem bil resnično tu.
Med ljudmi.
Med dušami.
Med nevidnimi nitmi,
ki nas povezujejo.

Hvala Ti, življenje
ker sem.
Kot kaplja v oceanu Tvoje ljubezni.
Kot otrok v naročju Tvoje večnosti.

Sveča.
Mirno gori.

Tukaj in zdaj.

Za vse, ki so odšli,
a jih še čutim v dihu.
Za vse, ki so ljubili
in v meni pustili sled svetlobe.
Za vse, ki so bili del mojega srca,
kot zvezde,
ki ne ugasnejo.

Ob njej poslušam šepet duš,
ki govorijo skozi plamen.
Preteklosti se raztapljajo v neizrečeno,
glasovi postanejo dotiki,
spomini,

ki se prelivajo v sedanjost.

Sveča govori brez glasu,
a njen plamen moli.
Za mir,
za hvaležnost,
za vez, ki ne pozna časa.

V njenem siju ni žalosti.
Le prostor za srce,
ki se spominja,
in za dotik,
ki nikoli ne izgine.

Sveča, ki šepeta
v ritmu vesolja,
se razlega čez robove časa,
v tišino,
kjer ni ločitve,
le eno dihanje,
en utrip,
ti in jaz,
v objemu večnosti.

 

OAZA V MENI

V puščavi, brez sence,
kjer veter šepeta tvoje ime,
se razpoka zemlja pod koraki
in ti obstaneš,
gol, tih, brez smeri.
 
Tam, kjer ni ogledal,
se razkriješ v zrnu peska,
v tišini, ki ne obsoja,
v solzi, ki ne pade.
 
Vsak dih je molitev,
vsak utrip srca
kamen, ki si ga nosil
in ga zdaj polagaš nazaj v prah.
 
Iz razpoke zraste cvet,
nežen, neukročen,
kot spomin na to,
da si bil kdaj ljubljen.
 
Sonce ne kaznuje,
temveč kliče:
»Poglej vase,
tam je oaza,
ki si jo pozabil.«
 
Tam, kjer tišina govori,
duša ne išče odgovorov,
temveč prisotnost.
Tam, kjer ni ničesar,

je vse.

V SVETLOBI TVOJEGA MIRU

Gospod, ko me preplavi noč in obteži srce,
kličem k Tebi iz tišine, ki je glasnejša od krikov.
Ti, ki si bil ob meni v skritih zlomih,
pridi znova, ne ker bi bil vreden,
ampak ker sem Tvoj.

Poslušam glasove ljudi, a duša ostaja prazna;
samo Tvoja bližina me napolni z mirom,
samo Ti veš, kdo sem, tudi ko jaz ne vem več.
Spomni me, da nosiš moje ime v dlani,
da me ne pozabiš,
ko se vse drugo oddalji.

Nauči me biti tih pred Teboj,
da ne govorim, da preglasim strah,
ampak da slišim šepet Tvojega Duha.
V tišini raste zaupanje,
v Tvoji navzočnosti se krepi vera.

Sprejmi moje darilo,
to ranjeno, trepetajoče srce.
Ni veliko, a je resnično;
kot daritev ga polagam na Tvoj oltar.

Tvoje veselje ni glasno, Gospod,
a presega vse zemeljsko,
kakor živi studenec teče v meni,
ko se tla pod menoj majejo.

V miru prihajam k Tebi, Gospod,
zapustiti želim zemeljske skrbi in bolečino,
da se predam v Tvoj mir,
v Tvoj objem, kjer čas nima konca.

Ko se moje oči zaprejo, jih Ti odpreš v svetlobo večnosti.  
Ko omagam, Ti ostajaš.
Ti si moj vodič, moj stražar,
Ti si moj mir, moj dom za večno.

Slavljen bodi, moj Mir in moja Luč!

 

IZ PODARJENOSTI V PODARJENOST

Ko dajem, ne izgubljam.
Veter odnese dotik
tja, kjer ga nekdo čaka,
lačen topline dlani,

ki bi ga ogrele.

Moje dlani ostanejo polne dajanja,
tudi ko ostanem sam.
V njih živi sled,
brazda, ki šepeta,
da bo spet našla koga,

ki ga ogreje.

Iz podarjenosti v podarjenost,
kot reka, ki ne pozna konca,
čeprav jo za hip
zajamejo dlani.
Še vedno daje,
še vedno žubori

in vedno najde k izviru.

Vsak trenutek naj bo dar
ki se ne izčrpa. 

Srce naj ostane odprto,
da ljubezen ne odteka proč,
ampak kroži,
tiho, vztrajno,
kot sapa, ki jo kdo začuti,
ko misli, da je sam.

In ko mene več ne bo,
naj ostane nekaj,

kar bo dihalo med prsti drugih,
mehka nit

od prvega dotika
do zadnjega pogleda.

Iz podarjenosti v podarjenost.
Tako ostajam, v dotiku.

Tako odidem, v sledi.

 

PRISOTEN V ODSOTNOSTI

Pod to golo vejo,
kot prst iz spomina,
čakam

in sem.

Veter šepeta tvoje ime
skozi pokončne krivine lesa,
kot bi bil še tukaj,
kot bi se veja spomnila tvoje roke,
ko si me držal,
kot ptico, 

nežno in svobodno.

Obris veje riše silhueto dotika,
neizrečeno zgodbo teles,
ki se niso ujele v času,
a so žarele v trenutku.

Tišina tukaj ni prazna,
je polna mene,
in tebe,
in vsega, kar se ni zgodilo,
a se čuti bolj resnično
od dneva,
ki se odpira nad menoj kot nebo.

Ko sedim tu,
sam,
a ne sam,
vem:
včasih je dovolj,
da te veja nosi,
da nebo molči,
in da nekdo nekje

še vedno misli nate.

 

ROJSTNI DAN TVOJE LJUBEZNI

Mama,
prižigam svečo,
da plamen postane tvoj obraz.
Vsaka iskra v njem šepeta tvoje ime,
vsak krog svetlobe je tvoj objem,
ki ga še vedno nosim s sabo,
čeprav te moje roke ne morejo več doseči.

Hvaležen sem ti za življenje,
za noči, ko si bila moja tiha straža,
za dneve, ko si me učila,

da je ljubezen močnejša od strahu.

Pogrešam te, mama,
a pogrešanje je hkrati tudi molitev,
kajti v njej živim tvojo bližino,
v njej te čutim,
kot veter, ki prihaja iz nikoder,
kot dotik, ki ga besede ne morejo razložiti,

a ga srce takoj prepozna.

Danes na tvoj rojstni dan
je vsaka beseda, ki jo izrečem,
seme, posajeno v nebo.
Nosijo spomin,
nosijo bolečino,
a tudi mir,

ker vem, da si še tukaj ob meni.

Mama,
tvoja ljubezen je moj kompas,

tvoja moč je moj temelj,

tvoja nežnost je moja pesem, ki jo nosim.

Čeprav si odšla,
tvoja duša hodi z menoj.
Ko se izgubim,
mi pokažeš pot,
ko padem,
me dvigne tvoj spomin,

ko molčim,

govoriš skozi tišino.

Mama,
ob tej sveči ti obljubljam,
da bom tvojo luč nosil naprej,
da bom tvoje srce širil v ljubezen,
da bo tvoja prisotnost živela v meni,
dokler ne pride dan,
ko te spet objamem tam,
kjer ni več solza,
in kjer si ti
večno moja mama,
večno moja luč.

 

ZADNJI DOTIK ČASA

Če me ne najdeš zdaj,
ko mi še utripa srce,
ko tvoja roka še nežno drsi
po moji,
brez strahu,
da bo ostala praznina,
ko še slišim
tvoj tihi korak,
ki odmeva v daljavi
in prepoznam
tišino med besedami,
ko mi še lahko
v očeh
pustiš sled
topline,

ki ne ugasne.

Če me ne najdeš zdaj,
potem ne prihajaj pozneje,
ko bo nad menoj
le hladna zemlja,
in bo veter
nosil tvoje besede,

ki jih ne bom mogel ujeti.

Ne prinašaj sveče,
ki bo gorela
bolj zate kot zame.
Ne polagaj rož,
ki jih ne bom mogel
vdihniti.

Ne prinašaj poljubov,
ki jih ne bom znal
vrniti,
niti besed,
ki jih ne bom mogel
posrkati
kot požirek vode
po dolgi žeji.

Ne prinašaj solz,
ker jih ne bom mogel
obrisati s tvojega lica.

Pridi zdaj,
da ti lahko šepnem
svoje ime kot dar,
čisto in prosto,
brez omejitev,
brez konca.

Pridi zdaj,
da ti stisnem dlan
kot obljubo,
da se tvoj
in moj dih
še zadnjič srečata,
preden se najine sledi
razpršijo v večnost.

Pridi zdaj,
pridi zdaj,
dokler sta tvoj in moj čas
še stkana nit.

 

DAN, KI SE NE BO NIKOLI KONČAL

Nekateri dnevi pridejo
in odidejo, kot da jih ni bilo.

A pride dan,
ki se ne konča.
Ne z večerom,
ne z molkom,
ne z besedo.

In ne odide.
Ostane,

kot tišina za zaprtimi očmi.

Ne prazna,
le spomin na svetlobo,
ki je bila
in bivala,
kot zadnji izdih,
ki spolzi v tihi prostor.
Brez oklevanja,
brez strahu,
z zaupanjem,
z mehko slutnjo
v obstoj onkraj časa.

Dan, ki se ne bo končal,
postane senca
na robu misli,
neskončna prisotnost,
ki govori
brez besed.

Kjer čas izgubi pomen,
bo njegov dih žarel
v globinah,
kjer vztraja le ljubezen,
ki polzi skozi tišino srca,
iz časa brez ur,
kjer trenutki ne minevajo,
le trajajo.
Iz kraja brez krivde,
brez imen,
kjer ni vprašanj,
le sprejetost.

Tam, kjer so sanje
mehkejše od bolečine
in resničnejše od dneva,
in spomin,
ki ne zbledi.

Svetloba
ostane,
ko se vse drugo zatemni.

 

SVETLOBA, KI ME VIDIŠ

Gledaš me
skozi čipkaste veje,
kot bi me poznal globlje
od lastnega srca.

Tvoja svetloba
ni več hladna,
dotika se me v globini,
kjer je duša razgaljena.

Zdrsneš po meni
kot molitev brez besed:
počasi,
z globoko tišino,
ki ne prodira,
temveč prisluškuje
in išče prostor,
kjer duša že čaka,
da jo nekdo vidi.

Med trni ne zastaneš,
kot da bi vedel,
da so rane tudi vrata
do moje notranjosti.

In jaz?
Odprt kot zemlja po suši,
te spustim vase.

Ne goriš,
a me polniš.
Ne govoriš,
a me slišiš.

Tam, kjer ni več razlike
med svetlobo in dotikom,
med menoj in njim,
sem samo dihanje,
ki vzvalovi z njim.

Ko jutro pride,
ostane v meni
ne kot spomin,
temveč kot svetel prostor,
kjer sem bil viden,
in ljubljen,
in nič več sam.

 

NEŽNOST, KI OSTANE

Stal sem pred njo,
kot pred delom sebe,
ki sem ga dolgo skrival,
ker sem se bal,
da bi me lahko ranila,
da ne bom nikoli dovolj,
da bom ostal sam, brez zaščite.

Mokra. Tiha.
Ne skrita, a tudi ne povsem odprta.
Kot jaz,
ko se zataknem v strahu,
da, če odprem srce,
bo ranljivost zatemnila vse,
kar sem doslej gradil.

Njeni listi drhtijo v tišini,
kot da slišijo tisto,
česar ne zmorem izreči.
Kaplje drsijo čeznje,
kot spomini, ujeti v mrežo strahu.
A svetloba se počasi prebija do njih.

Njen molk govori
več, kot zmorejo besede:
o nežnosti, ki preživi strah,
o pogumu,
ki tiho biva v ranljivosti
in vabi k življenju,
kljub negotovosti in bolečini.

Takrat
nisem več gledal rože.

Gledal sem življenje,
ki se je kljub strahu še vedno oklepalo mene, 

tisto življenje,

ki si ga dolgo nisem upal ljubiti.

In bilo je dovolj.
Več kot dovolj.
Bilo je resnično.

 

DAN, KI GA NOSIM SAM

Danes je dan,
ko sem prvič vdihnil svet.
Tisti tihi,

sveti vdih.

Malokdo to ve.
Skoraj nihče.
Le jaz.
In morda… nekdo onstran, ki molči z menoj.

Le nekaj je voščil,
še manj dlani, ki bi me objele.
Ni sveč, ki bi raztopile temo
ali poljubov, ki bi zadržali čas.

Le tišina,
sedi nasproti
kot nekdo,
ki me pozna bolj, kot sem kdaj dovolil.

Gleda me z očmi,
ki ničesar ne zahtevajo,
a vse razumejo.

V tej samoti ni žalosti.
Je prostor brez teže,
kot da se srce spomni,
kako je bilo, ko je prvič ljubilo.

A vendar nekdo, nekje, me danes čuti,
ne z glasom, ki gre čez ustnice,
ampak skozi dih,
počasi,
mehko,
nežno kot dlan na hrbtu,
ki ostane, tudi ko se ne dotika več.

Spominjam se ljudi,
njihovih glasov v meni,
njihovih rok, ki so me nekoč držale.

Nekateri so še tukaj,
drugi… so v meni ostali kot svetloba,
ki ne sije več navzven,
a nikoli ne ugasne v notranjosti.

Ne potrebujem daril.
Le tihe potrditve,
da me srce še sliši.
Da zna še utripati,
čeprav počasi,
čeprav včasih ranjeno.

Kot plamen,
ki komaj trepeta,
a še vedno gori,
ker ima koga,
zaradi katerega noče ugasniti.

Danes sem sam.
A ne prazen.
V meni je svet,
ki sem ga nekoč imel v dlaneh,
ki sem ga izgubljal in spet našel,
vsakič bolj resnično.

In čeprav soba molči,
v njej pleše moja pesem.
Ne kriči.
Le diha.
Kot jaz.

Vse najboljše  meni, ki ostajam.

 

NOSTALGIJA PO MLADOSTI

Če bi bil še enkrat mlad,
ne bi iskal poti,
po katerih hodijo drugi.
Bos bi stopal
po svojih kamnih,
po svojih rekah
in se ne bi bal,
če bi me voda kdaj odnesla.

Če bi bil še enkrat mlad,
bi večkrat rekel: »Ne vem«,
in manjkrat: »Imam prav«.
Objemal bi dlje,
pogosteje molčal,
ne da bi se počutil manjšega.

Če bi bil še enkrat mlad,
bi ljubil bolj divje,
brez merjenja, brez računice.
Dal bi srce, čeprav bi vedel,
da ga morda ne bodo vrnili.

Če bi bil še enkrat mlad,
bi večkrat obstal sredi dežja,
ne da bi bežal.
Bil bi bolj nepopoln,
pa bolj resničen.

In čeprav se dnevi zdaj krajšajo,
in je telo tišje kot nekoč,
v meni še vedno utripa
tisti fant,
ki ni imel vsega,
a je vse čutil.

Če bi bil še enkrat mlad,
bi bil točno to,
kar sem postal zdaj,
le brez strahu,
da ni dovolj.

 

TAM, KJER UPAM BREZ BESED

 

(glas cerkve)

Končno si prišel.
Ne z nogami, temveč z očmi,
tistimi, ki iščejo več kot svetlobo.
Gledal si me,
kot da me prvič vidiš.
Pa sem te že nosila v sebi,
kot spomin na dotik,
kot upanje, ki ne zna oditi.

Dolgo sem te čakala.
Ne z nestrpnostjo,
temveč kot voda čaka dlan,
kot senca potrpežljivo čaka,
da se telo vrne k njej.
Bila sem tukaj,
ko si bežal,
ko si dvomil,
ko si molčal,
a še vedno prihajal:
v ranah, v vprašanju, v tihoti.

Vem, da nisi prišel molit.
Nisi prišel iskat Boga.
Prišel si,
ker nekaj v tebi
ni znalo mimo mene.
Ker si me slišal v sebi,
še preden si me videl v kamnu.

Tvoja tišina pozna mojo.
Jaz nisem odgovor.
Nisem niti vprašanje.
Jaz sem prostor,
kjer se ne presoja vera,
ampak srce.
Kjer si sprejet tudi,
če ne znaš molitve,
tudi, če dvomiš.

Ko pogledaš vame,
ne glej le zidov.
Ti so samo lupina.
V meni si dihal,
ko si bil najbolj neviden,
ko si molčal najglasneje,
ko si upal brez besed.

Ostani še trenutek.
Ne zaradi mene,
zaradi tistega dela sebe,
ki še ni odšel.
Ki še vedno čaka,
da ga pogledaš s toplino,
kot bi Bog pogledal človeka:
ne da bi sodil,
samo, da bi bil.

V SLEDI VETRA

Ne izgubljaš se,
le spreminjaš obliko.
Zdaj si tanjši, krhkejši,
a še vedno govoriš.
Tvoja tišina je zgoščena z življenjem.
Ni ti treba več žareti,
da te opazim.
Zdaj te vidim bolje,
brez bleščave,
brez tekmovanja z drugimi cvetovi.

Morda nisi več lep
na način, kot svet meri lepoto.
A tvoja resnica je močnejša
od kateregakoli popka.

Ne končuješ se,
ne ti, ne jaz.
Le prehajava:
iz ene oblike v drugo,
iz barve v senco,
iz dneva v spokoj.

In ko pride veter,
vem da boš potoval z njim,
ne kot izguba,
ampak kot obljuba.

In morda bom takrat tudi jaz
počasi razpustil roke,
pustil, da me odnese
v smer, kjer si ti,
ne da bi izginil,
temveč da bi postal
nekaj več kot samo en cvet.
Nekaj, kar ne mine.
Nekaj, kar ostane
v sledi vetra,
v tihi prisotnosti
tistega, kar sva bila.

 

PRIJATELJ, ZAME NIMAŠ ČASA

Tišina raste
kot teža neizgovorjenih besed,
počasi, vztrajno,
med vrsticami nekdanjih obljub,
kot plevel med razpokami pločnika,
v času kjer sva bila,
mlada,
brez teže sveta,
kot da bi svet obstajal samo za naju
in sva si prisegla,

da nikdar ne bova pozabila.

A čas je prinesel svoje.

Zdaj tvoj glas zveni
kot odmev v praznem hodniku,

kjer sem nekoč čakal nate,
kot oče na sina,

z odprtim srcem,
z dlanmi, ki niso nikoli zahtevale nič,

razen tvojega časa.
Tvoje bližine,

naju.

Se še spomniš, ko si jokal,

in sem te držal tako trdno,
da bi lahko zlomil bolečino?
Tvoje rane sem nosil kot svoje,
da ne bi padel
in jih namesto tebe

šepetal v nebo.

Zdaj pa si zaseden,
utrujen,

preobložen z obljubami,

preveč odrasel

za vprašanja brez koristi.

Jaz še vedno čuvam najine zgodbe,
vsako neprespano noč,

vsako iskro razumevanja,

pomoč drug drugemu.

Zame si bil brat

in si še,

prijatelj,

družina.

Zate pa sem le postaja,
nekje med pomembnimi ljudmi

in tistimi, ki ti kaj koristijo.

Prijatelj,

kdo si zdaj?

In kdo sem jaz zate?

Sem samo senca v tvojem urniku?
Ali opomnik na čase,
ki jih ne želiš več občutiti?
Povej mi.
Je moja zvestoba premalo?
Je iskrenost pretežka?
Je prisotnost odveč,
če ne nosi koristi?
Jaz ne znam imeti rad na pol.
Ne znam dajati drobtinic,
ko sem bil vedno kruh,
cel, svež,
tvoje zavetje.
zatočišče,
ko nisi bil nič več kot senca samega sebe. 

In zdaj?
Prijatelj,

zame nimaš časa?
Ne bom več jokal.

Solze sem že izgubil v tvoji odsotnosti.
A ne pozabi,

čas ne pozabi tistih,

ki so čakali zaman.

TAKO SI IZGOVORILA MOJE IME

 

Pogrešam te v najtišjih trenutkih,
ko nihče ne gleda,
ko se dan zloži sam vase,
in zrak postane gost od spominov.

Tvoj glas nosim v sebi,
kot nežno pesem,
ki je ne zna nihče drug zapeti.
Včasih ga slišim v sapici med drevesi,
včasih med svojimi besedami,
ko govorim,
kot bi govorila ti.

Pogrešam tvoje dlani
tople, utrujene,
vedno pripravljene.
Niso bile velike,
a znale so držati svet skupaj.
Moj svet.
In ko so izginile,
se je nekaj v meni začelo lomiti
počasi,
tiho.

Mama,
nihče ni izgovoril mojega imena
s takšno toplino, kot ti.
Kot z molitvijo,
kot bi z vsakim zlogom šepnila,
da sem resničen,
da sem ljubljen,
da sem dovolj.
Ko pride noč,
se zdi, da me tvoje odeje še vedno pokrivajo.
Čeprav jih ni več,
čeprav tebe ni,
imam občutek,
da si tam,
tik pod zvezdami,
čuvaj mojih sanj.

Pogrešam te, ko sem šibek,
ko ne vem, kam.

Ko bi rad bil spet otrok,
z obrazom skritim na tvojih prsih,
kjer skrbi niso imele prostora.

Vsak praznik je tišji.
Vsak rojstni dan pol manj svetel.
Ni več tistega pogleda,
ki bi v meni videl najboljše
tudi takrat,
ko ga sam nisem mogel.

Pogrešam te ne le kot mamo,
ampak kot Dom,
kot nekaj svetega,
kar izgubiš samo enkrat v življenju.

A hkrati vse,
kar sem, vse, kar ljubim,
je del tebe.
Ostajaš v mojem glasu,
v mojih dlaneh,
v tem, kako ljubim druge ljudi.
Pogrešam te.

A hvala, mama,
da si bila.
Ker vse, kar ostane,
ko nekdo gre,
je tisto,
kar je pustil v nas.
In ti si pustila svetlobo.

KAR SRCE NE MORE POVEDATI

Solze niso le voda,
so kaplje tišine,
v katerih se raztaplja neizgovorjeno.
Padajo tiho,
brez imena,
kot da srce govori jezik,
ki ga ustnice ne poznajo.
Solze niso znak šibkosti,
so tihi dokaz,
da je moč v tem, da čutim.

V njih je bolečina,
ki ni znala spregovoriti,
in tihi up,
ki je spolzel skozi prste,
prav v trenutku,
ko sem ga najbolj želel obdržati.

Vsaka kaplja je zgodba:
ena o izgubi,
druga o hrepenenju,
tretja o meni,
ki sem prevečkrat molčal,

da bi bil komur bližje.

Skrivam jih,
kot da bi svet lahko zlomil,
če bi mu pokazal,
kako krhko je v meni vse,
kar še stoji.
Drugič jih pustim,
da spolzijo po obrazu,
kot reka, ki si utira pot
skozi skale, 

ki jih ne razumejo.

Ne kričijo. Ne grozijo.
So le tihi utrip srca,
ki se ni nehalo boriti,
čeprav je bilo zlomljeno.

Solze so spomin na dotike,
ki jih ni bilo,
na obljube,
ki so se raztopile v praznini večerov.
A niso moj konec.
Niso poraz.
Solze so kot tiha bližina,
ki spira težke sence z oči,
odmev ranljivosti,
ki je nočem več skrivati.

Dokler jih čutim,
vem, da sem.
Ne popoln, a resničen
v svoji razpokanosti.
Ko utihnejo,
bo tišina.
Morda mir.
Do takrat
jim pustim, da povedo,
kar jaz ne morem več.

LJUBEZEN, KI NE UMRE

Ne potrebujem sledi
tvojih korakov,

da vem, kje si.

Srce te čuti drugače,

v mehkejših obrisih

tišine, ki molči

v pomladnih kapljah dežja,

ki odmevajo v večer,

v travniških bilkah
kot utrip,

ki se zgodi pred mislijo nate.

Srce te čuti kot dotik

v šepetu sape,

kot iskro, ki nikdar ne ugasne,

kot reko, ki nikoli ne izda
svojega izvira,

kot dih, ki ni samo moj,
a ga vseeno skušam zadržati,

saj diši po tebi.

Čutim te.
V senci starega okna,

ko svetloba prodira v moj tihi svet

in me noč objema, pijana od mene

zaradi vseh srečanj,

ki so ostala brez odmeva,

dvojine, ki sem ji pustil oditi,
bližine, ki je spolzela med prsti.

Zaradi vseh travniških rož,
ki so odcvetele brez naju

in lastovk pomladi,
ki sva jih spustila mimo,

zaradi besed, ki so ostale v grlu,
in dotikov v mislih,

ne v dlaneh.

A ljubezen ne pozna odhajanj.

Ostane v pogledu, ki se ustavi,

v vonju, ki zbudi srce.

V stavku, ki ga ne izrečeš,

ker preveč boli.

In v tej tišini,

ko noč zapre vse poti,

si ti 

ne kot spomin,

temveč kot dih,

ki ostaja.

 

 

ČAKAJOČ POMLADI

 

Ovenel cvet
bele Lilije

čaka
na novo pomlad.

Svetlobo,
da v njej prebudi

življenje,
drugačno,

svobodno,
neskončno.

Nemirnost temine

hrepeni po soncu,
po omamljenih

livadah
cvetočih trav,

kjer se prebujajo
žive podobe

drugačnega sveta.

Ena sama beseda,
eno samo dejanje,

en sam odklop
in čas

postane preteklost.

Zadnji izdih,
tišina

in v slutnji jutra
solza po licu

spolzi

v novo pomlad.

KO BILO BI MI DANO

 

… bi te ob jutrih prebujal s poljubom,
drsečim, nežnim poljubom, 

ki bi v tvojih očeh narisali sonce
v katerih bi žarela podoba njega, 

ki te ima rad zaradi;

topline, ki sem jo kdaj
doživel v tvoji bližini;

varnosti, ki sem jo začutil,
ko se je tvoja dlan

približala mojemu licu
in na njem obrisala solzo;

tistega hrepenenja,

ki se je rojevalo v tvoji notranjosti,
kadar so se moje ustnice

približale tvojim
in si zaželele poljuba;

iskric v očeh v katerih
se je zrcalilo veselje srca, 

napolnjeno z dobroto 

in modrostjo;
 

vseh dotikov
kateri so dajali najini ljubezni

pečat večnosti,

neminljivosti dvojine;

poljubov,
ki so zagoreli v lakoti strasti 

po nedolžnosti tvoje duše in telesa 

in okušanja le teh,

ko sva se s svobodo in zaupanjem
predajala drug drugemu. 

Če bi lahko,

bi te ob jutrih …
 
A bom le drugje, pri drugih,
iskal vsa ta nedolžna prebujanja, 

se spominjal vseh tvojih sledi,
ki so zaznamovale bližino dveh src, 

nekoč željnih tabernaklja ljubezni.

Nihče ne more nadomestiti izgubljenega,

nihče izbrisati spominov,

ki so pustili življenje v nikoli dokončani

zeleni pomladi.