ČAKAJOČ POMLADI

 

Ovenel cvet
bele Lilije

čaka
na novo pomlad.

Svetlobo,
da v njej prebudi

življenje,
drugačno,

svobodno,
neskončno.

Nemirnost temine

hrepeni po soncu,
po omamljenih

livadah
cvetočih trav,

kjer se prebujajo
žive podobe

drugačnega sveta.

Ena sama beseda,
eno samo dejanje,

en sam odklop
in čas

postane preteklost.

Zadnji izdih,
tišina

in v slutnji jutra
solza po licu

spolzi

v novo pomlad.

KO BILO BI MI DANO

 

… bi te ob jutrih prebujal s poljubom,
drsečim, nežnim poljubom, 

ki bi v tvojih očeh narisali sonce
v katerih bi žarela podoba njega, 

ki te ima rad zaradi;

topline, ki sem jo kdaj
doživel v tvoji bližini;

varnosti, ki sem jo začutil,
ko se je tvoja dlan

približala mojemu licu
in na njem obrisala solzo;

tistega hrepenenja,

ki se je rojevalo v tvoji notranjosti,
kadar so se moje ustnice

približale tvojim
in si zaželele poljuba;

iskric v očeh v katerih
se je zrcalilo veselje srca, 

napolnjeno z dobroto 

in modrostjo;
 

vseh dotikov
kateri so dajali najini ljubezni

pečat večnosti,

neminljivosti dvojine;

poljubov,
ki so zagoreli v lakoti strasti 

po nedolžnosti tvoje duše in telesa 

in okušanja le teh,

ko sva se s svobodo in zaupanjem
predajala drug drugemu. 

Če bi lahko,

bi te ob jutrih …
 
A bom le drugje, pri drugih,
iskal vsa ta nedolžna prebujanja, 

se spominjal vseh tvojih sledi,
ki so zaznamovale bližino dveh src, 

nekoč željnih tabernaklja ljubezni.

Nihče ne more nadomestiti izgubljenega,

nihče izbrisati spominov,

ki so pustili življenje v nikoli dokončani

zeleni pomladi.

2025

 

VOŠČILO

 

UJETNIK SAM SEBE

zaprti oddelek

skozi zamreženo okno

posveti žarek

Z DOTIKOM VELIKEGA PETKA V NOVO JUTRO ŽIVLJENJA

 

Zakaj smrt,

ko pa življenje
hrepeni po življenju.

Trpljenje
in bolečina

in solze.
Smrti ne moreš

premagati.

Zmagovalec je določen.

A samo takrat,
ko hudobija

zmaguje nad dobroto,
sovraštvo

nad ljubeznijo,
maščevalnost

nad odpuščanjem.
Samo takrat, mi

z vsakim dnem,
življenje odteka

v smrt.

 

A On,
ki ga imenujemo ljubezen,

ki je bil pribit na križ,
je prav to smrt

spremenil v življenje.
Obup,

jok
in trpljenje

v novo luč,
zarjo novega dne,

v nov izvir
upanja

in svetlobe.
Samo z ljubeznijo,

ki je ni mogoče poteptati,
uničiti,

ubiti.

V novo zarjo
je mogoče priti,

le z dotikom
velikega petka.

Zrno umre,

da vzklije novo življenje.

-----------------

Želim vam vsem, 

da se bridkost velikega petka prevesi 

v radost novega velikonočnega jutra.

Za vse!

 

KO BI MOGEL IN BI SMEL

ko bi mogel

zavrteti čas nazaj

samo za trenutek

za en sam trenutek

da bi lahko uzrl 

tvoj zgubani obraz 

in v tvojih očeh videl

tisto solzo

ki je še zadnjič

stekla po tvojem licu

in ki je tolikokrat

orosila zamegljene steze

po katerih sva hodila

ko bi mogel

zavrteti čas nazaj

da bi ti lahko stisnil dlan

ki je omahnila

v poslednjo noč

iz katere ni bilo vrnitve

dlan

ki je vsakokrat

na mojem čelu

naredila znamenje križa

ko sem odhajal

in jo razprostrla v pozdrav

ko sem se vračal

ko bi mogel

zavrteti čas nazaj

da bi ti dal poslednji poljub

za ves tvoj prigarani kruh

s katerim si razveseljevala

mojo mladost

za vso potrpežljivost

in sprejetost

ob kateri sem se čutil varnega

svobodnega

v svojih korakih

ki so se vedno bolj in bolj

oddaljevali od svojega doma

o ko bi mogel

zavrteti čas nazaj

da bi ti še enkrat rekel

hvala

hvala mama

za vsak tvoj blagoslov

toplino

in vso ljubezen

ki ni zahtevala vračila

za vse te božje sledi

ki so bile vtisnjene 

v materinsko srce

da bi v tvojem naročju

začutil Njegov dotik

o ko bi mogel

samo enkrat 

zavrteti čas nazaj 

mama

PETI SEPTEMBER

 

odpiram šampanjec in nazdravljam

sebi ki te prenašam

tebi ki me prenašaš

že osemintrideset let

ki si oplemenitila

moje življenje

za zmeraj

v slabem in dobrem

v poteptanih trenutkih

mladostniške pijanosti

z obupom in upanjem

z oropanostjo svobode

uresničiti svoje sanje

po pogumnih

z dobroto zasvojenih

delih

nazdravljam

vsej rodovitni puščavi

v katero sem vstopil

skupaj s teboj

in se ponižno prepustil

plemenitosti in žlahtnosti

tvoje trdnosti

nazdravljam sam

nikogar ni

ki bi se veselil

te najine zveze

pristnega zaupanja

da zmoreva

da hočeva

vedno znova in znova

četudi v trpkih vzdihljajih

prepojena s krvjo

s prekletstvom

poteptana in zavržena

od praznih in kamnitih src

iti naprej

z norostjo

poročne zvestobe

z bližino

ki daje upanje

ob kateri veš

da je vsak nov

pokončen korak

samo privilegij

tvoje zvestobe

nazdravljam sam

ker mnogih njih

ki so naju

na usodni dan

za vedno združili

že več ni

in le v hvaležnosti srca

v molku

v sprejemanju

vsakega novega trenutka

ki je dan

v šumenju valov

ki butajo ob obalo

ob kateri sem

v joku nemo zrl

letalske sledi

ki so kazale pot domov

prepevam pesem zahvale

za vse dozorele sadove

za vsak nov konec

in začetek

nečesa novega.

TISTEGA NEKEGA DNE

 

Ko boš nekega dne, o človek,

zaman čakal,

da se ti oglasim,

vrnem klic,

ko bo telefon zvonil

v prazno,

brez da bi ti kdo povedal

ali se še čuti moj utrip srca,

ko bo številka dokončno postala

nedosegljiva,

ko bo za menoj izginila

vsaka sled korakov

in niti nebo ne bo jokalo,

bo mogoče prišlo spoznanje

koliko izgubljenih trenutkov,

koliko upanja v prazno

je bilo v najini dvojini.

Vse moje rane

se niso nikoli zacelile,

vsa moja hrepenenja,

da bi ti povedal 

o svojem doživljanju sveta,

o svoji osamljenosti,

bolečini, ki razjeda moje srce

in telo,

so utonile v bližini

najine dvojine.

 

Vsakokrat, o človek,

sem kot otopel čakal

tvojega vprašanja »kako si«
in trenutka, da bi lahko spregovoril. 

A ga ni bilo.

Bil je samo monolog.

Bile so le besede,

prepojene samo s tvojo bolečino,

smehom in razočaranostjo.

Sam pa sem čakal,

v tišini in poslušanju,

v globokem hrepenenju,

v doživljanju zmotne bližine,

da vsaj za trenutek

občutim Simona iz Cirene,

ki si je naložil

križ tujca.

Mogoče boš takrat

tistega nekega dne,

ko bo žanjec še zadnjič zamahnil z roko,

podoživljal

zamujeno sprejetost,

ki se je vselej ponujala

in se hkrati izgubljala

v dajanju brez prejemanja.

Navidezna bližina

je bila zaznamovana

z veliko upanja in sanj,

življenja in umiranja

in životarjenja s polomljenimi krili

bolečega hrepenenja,

po zaupanju,

po izpovedi,

po življenju.
Vsaj za en sam trenutek.

Z vsakim sprejetim klicem
so se odpirala nova vrata upanja,

da bo vendarle čas
tudi za mojo prisotnost

v tej najini dvojini.

A je ni bilo.

 
Nekoč, tistega nekega dne,

ko bo naju čas prehitel
bodo ostali samo še spomini
in grenak

neodgovorjeni klic.

TIHA GOVORICA STRASTI

Samo zame
bodi nocoj morje.

Rad bi postal reka,

da prodrem v tvojo globino

in se potapljam s teboj

v svetlobi večnega.

Zaplul bom

skozi valove obzorij

in v dotiku topline,

okusu nežnosti

odkrival moč in vonj

neznanega.

 

Samo zame

bodi nocoj nebo.

Jaz bom postal oblak,

da se povzpnem
v tvoje višine,
da si vzameš od mene
zasanjanost in lakoto,
strast in kipenje
vseh dolgih neprespanih noči
v katerih je dovolj časa
za smrt ali življenje,
za boj brez zmage
in čas za hrepenenje,
skrit v srčiki najinih teles.

Samo zame
bodi nocoj ljubezen,
da bo njena sled
dovolj jasna,
čista,
močna,
da napolni praznino
prepojeno s krvjo
pregrizenih ustnic,
ki jim je čas brez duše
pustil pečat.

Samo bodi,
tukaj ob meni,
v meni,
z menoj,

da skupaj odmeriva
mero zaupanja
in poguma,
v katerem se ti predajam,
da bova znala,
ovenčana z željami,

brusiti dragoceni biser

najine bližine.

 

DRUGAČNA TIŠINA

Potrebujem tišino.
 

Tišino, ki ne boli,

v kateri najdem svoj jaz

in pot v zelenečo pomlad

brez strahu

in dvomov,

brez smrti,

sovraštva

in samotne osamljenosti,

ki ubija na obroke.

Potrebujem jo

za nova rojstva ljubezni,

radost bližine,

spoštovanja drugačnosti,

da izkusim

izpoved srca, ki hrepeni

po vonju sreče,

po zasvojenosti z zvestobo

in neuresničenih sanjah.

Potrebujem tišino.

Tišino v kateri bom jokal

s smehljajem na obrazu,

kjer bo vsak konec

nov začetek

in moj zaveznik čas,

v katerem bom našel moč

za nove zmage

ob neuslišanih molitvah,

za nova jutra,

v katerih se bom prebujal

ob gregorijanskih koralih

in dišečem olju Lavande

vtrto v moje razgaljeno telo.

Potrebujem tišino.

Tišino,

ki bo drugačna,

drzna,

odvezujoča
vseh temin in krivd,
ki mi kradejo svobodo,
prostor in čas
in ljudi,
ki bi me radi oblekli v svoja oblačila
čistosti,
in utišali moj krik
po sprejetosti,
enakosti,
pravici do hrepenenja,
drugačnega od njih samih.

Potrebujem tišino,
da se vrnem v življenje,
zacelim vse rane,
da moj konec
postane nov začetek.

 

V ČARU MESEČINE

 

Z večerom,
ko utihne pesem dneva,

še vedno ostaja čarobnost, 

ovenčana

s harmonijo svetlobe 

in tvoja opojnost,

ki polni moj prostor in čas.

Obzorje, prepojeno

z večno žarečim soncem,

nagrajuje množino trenutkov,

v katerih je gorela želja

po pripadnosti in bližini,

svobodi in poželenju

krvi in mesa.

Skozi pretrgan molk

mi med vrsticami

šepetaš 

o lepoti noči.

O toplini in strasteh,

ki se skozi nežnostjo

in čaru temneče mesečine

preliva med 

darovanjem in sprejemanjem.

Vabiš me,

da svoje odsotne oči

znova nasitim z lepoto 

božanske utelešenosti,

se predam akordom, ki odmevajo

nikoli izpeto pesem 

hrepenečega poželenja

in se kot večerna rosa

spojim s simfonijo 

omamnih strasti,

pregrešne stvarnosti.

 

Vabiš me,

da skupaj premagujeva strah,

skupaj podirava pregrade,

skupaj zgradiva most,

da se naužijeva 

toplino bližine,

nežnosti dotikov,

čarobnosti poljubov

in med darovanjem drug drugemu

preko svetosti tišine

odkrijeva večnostni zaklad,

najine dvojine.

Barbarin gaj

pod brezami nekoč

tudi najin pepel

 

BLAGOSLOV TVOJE BLIŽINE

V tišini čakam,

da me obogatiš s svojo bližino,

daš mojim besedam smisel

in jih napolniš z modrostjo,

s preroško navdušenostjo,

da bom kakor nekoč

nabiral moči

iz neizbrisnih sledi

tvojih skrušenih korakov.

V tišini čakam

tvojega poljuba,

ki me bo naredil vrednega

stopiti v tvoj objem

in napolnil z gorečnostjo poguma

v katerem bom vedno okušal

žejo in lakoto

po svobodni večnosti.

V tišini čakam,

ko me bogatiš s svojo odmaknjenostjo,

ko sta nemir in strah

raztrganine tisočih želja

pod nočnim svodom

pričujoče v meni

a ti pustiš, da shodim,

da moj korak

začuti bolečino,

da me utrdi

z zaupanjem,

z vero in milino,

da si kljub nevidnosti

z menoj.

Naj se zavedam ali ne

vedno si tu.

Naj te vidim ali ne,

tvoj dih je

kakor sonce na nebu,

senca na steni

s toplino in svetlobo

tvoje neizmerne bližine.

mesečeva noč

ob svetlem oknu poljub

bližnjih sosedov  

 

DEMONSKI POLJUB

Mlada kri.

Razkosana duša

v gubah časa

ne pusti živeti.

Sem 

in 

nisem

V senci 

stare lipe

poljubljam tišino.

 

ukleta v žled

v odsevu jutranjega sonca

zasije trta

 

večerna odjuga

kristali ledu zatišje

pred sneženjem

 

hrepenim po soncu

le lačna perjat 

po drobnih semenih 

 

Godiva Belgium

čarobni poljub napoji dan

s sladkobnostjo

 

 

korak v neznano

dotik žene mi odkriva

svetlejšo pot

vonj po snegu

pod toplo odejo čakam

njegove besede