DAN, KI SE NE BO NIKOLI KONČAL

Nekateri dnevi pridejo
in odidejo, kot da jih ni bilo.

A pride dan,
ki se ne konča.
Ne z večerom,
ne z molkom,
ne z besedo.

In ne odide.
Ostane,

kot tišina za zaprtimi očmi.

Ne prazna,
le spomin na svetlobo,
ki je bila
in bivala,
kot zadnji izdih,
ki spolzi v tihi prostor.
Brez oklevanja,
brez strahu,
z zaupanjem,
z mehko slutnjo
v obstoj onkraj časa.

Dan, ki se ne bo končal,
postane senca
na robu misli,
neskončna prisotnost,
ki govori
brez besed.

Kjer čas izgubi pomen,
bo njegov dih žarel
v globinah,
kjer vztraja le ljubezen,
ki polzi skozi tišino srca,
iz časa brez ur,
kjer trenutki ne minevajo,
le trajajo.
Iz kraja brez krivde,
brez imen,
kjer ni vprašanj,
le sprejetost.

Tam, kjer so sanje
mehkejše od bolečine
in resničnejše od dneva,
in spomin,
ki ne zbledi.

Svetloba
ostane,
ko se vse drugo zatemni.

 

SVETLOBA, KI ME VIDIŠ

Gledaš me
skozi čipkaste veje,
kot bi me poznal globlje
od lastnega srca.

Tvoja svetloba
ni več hladna,
dotika se me v globini,
kjer je duša razgaljena.

Zdrsneš po meni
kot molitev brez besed:
počasi,
z globoko tišino,
ki ne prodira,
temveč prisluškuje
in išče prostor,
kjer duša že čaka,
da jo nekdo vidi.

Med trni ne zastaneš,
kot da bi vedel,
da so rane tudi vrata
do moje notranjosti.

In jaz?
Odprt kot zemlja po suši,
te spustim vase.

Ne goriš,
a me polniš.
Ne govoriš,
a me slišiš.

Tam, kjer ni več razlike
med svetlobo in dotikom,
med menoj in njim,
sem samo dihanje,
ki vzvalovi z njim.

Ko jutro pride,
ostane v meni
ne kot spomin,
temveč kot svetel prostor,
kjer sem bil viden,
in ljubljen,
in nič več sam.

 

NEŽNOST, KI OSTANE

Stal sem pred njo,
kot pred delom sebe,
ki sem ga dolgo skrival,
ker sem se bal,
da bi me lahko ranila,
da ne bom nikoli dovolj,
da bom ostal sam, brez zaščite.

Mokra. Tiha.
Ne skrita, a tudi ne povsem odprta.
Kot jaz,
ko se zataknem v strahu,
da, če odprem srce,
bo ranljivost zatemnila vse,
kar sem doslej gradil.

Njeni listi drhtijo v tišini,
kot da slišijo tisto,
česar ne zmorem izreči.
Kaplje drsijo čeznje,
kot spomini, ujeti v mrežo strahu.
A svetloba se počasi prebija do njih.

Njen molk govori
več, kot zmorejo besede:
o nežnosti, ki preživi strah,
o pogumu,
ki tiho biva v ranljivosti
in vabi k življenju,
kljub negotovosti in bolečini.

Takrat
nisem več gledal rože.

Gledal sem življenje,
ki se je kljub strahu še vedno oklepalo mene, 

tisto življenje,

ki si ga dolgo nisem upal ljubiti.

In bilo je dovolj.
Več kot dovolj.
Bilo je resnično.

 

DAN, KI GA NOSIM SAM

Danes je dan,
ko sem prvič vdihnil svet.
Tisti tihi,

sveti vdih.

Malokdo to ve.
Skoraj nihče.
Le jaz.
In morda… nekdo onstran, ki molči z menoj.

Le nekaj je voščil,
še manj dlani, ki bi me objele.
Ni sveč, ki bi raztopile temo
ali poljubov, ki bi zadržali čas.

Le tišina,
sedi nasproti
kot nekdo,
ki me pozna bolj, kot sem kdaj dovolil.

Gleda me z očmi,
ki ničesar ne zahtevajo,
a vse razumejo.

V tej samoti ni žalosti.
Je prostor brez teže,
kot da se srce spomni,
kako je bilo, ko je prvič ljubilo.

A vendar nekdo, nekje, me danes čuti,
ne z glasom, ki gre čez ustnice,
ampak skozi dih,
počasi,
mehko,
nežno kot dlan na hrbtu,
ki ostane, tudi ko se ne dotika več.

Spominjam se ljudi,
njihovih glasov v meni,
njihovih rok, ki so me nekoč držale.

Nekateri so še tukaj,
drugi… so v meni ostali kot svetloba,
ki ne sije več navzven,
a nikoli ne ugasne v notranjosti.

Ne potrebujem daril.
Le tihe potrditve,
da me srce še sliši.
Da zna še utripati,
čeprav počasi,
čeprav včasih ranjeno.

Kot plamen,
ki komaj trepeta,
a še vedno gori,
ker ima koga,
zaradi katerega noče ugasniti.

Danes sem sam.
A ne prazen.
V meni je svet,
ki sem ga nekoč imel v dlaneh,
ki sem ga izgubljal in spet našel,
vsakič bolj resnično.

In čeprav soba molči,
v njej pleše moja pesem.
Ne kriči.
Le diha.
Kot jaz.

Vse najboljše  meni, ki ostajam.

 

NOSTALGIJA PO MLADOSTI

Če bi bil še enkrat mlad,
ne bi iskal poti,
po katerih hodijo drugi.
Bos bi stopal
po svojih kamnih,
po svojih rekah
in se ne bi bal,
če bi me voda kdaj odnesla.

Če bi bil še enkrat mlad,
bi večkrat rekel: »Ne vem«,
in manjkrat: »Imam prav«.
Objemal bi dlje,
pogosteje molčal,
ne da bi se počutil manjšega.

Če bi bil še enkrat mlad,
bi ljubil bolj divje,
brez merjenja, brez računice.
Dal bi srce, čeprav bi vedel,
da ga morda ne bodo vrnili.

Če bi bil še enkrat mlad,
bi večkrat obstal sredi dežja,
ne da bi bežal.
Bil bi bolj nepopoln,
pa bolj resničen.

In čeprav se dnevi zdaj krajšajo,
in je telo tišje kot nekoč,
v meni še vedno utripa
tisti fant,
ki ni imel vsega,
a je vse čutil.

Če bi bil še enkrat mlad,
bi bil točno to,
kar sem postal zdaj,
le brez strahu,
da ni dovolj.

 

TAM, KJER UPAM BREZ BESED

 

(glas cerkve)

Končno si prišel.
Ne z nogami, temveč z očmi,
tistimi, ki iščejo več kot svetlobo.
Gledal si me,
kot da me prvič vidiš.
Pa sem te že nosila v sebi,
kot spomin na dotik,
kot upanje, ki ne zna oditi.

Dolgo sem te čakala.
Ne z nestrpnostjo,
temveč kot voda čaka dlan,
kot senca potrpežljivo čaka,
da se telo vrne k njej.
Bila sem tukaj,
ko si bežal,
ko si dvomil,
ko si molčal,
a še vedno prihajal:
v ranah, v vprašanju, v tihoti.

Vem, da nisi prišel molit.
Nisi prišel iskat Boga.
Prišel si,
ker nekaj v tebi
ni znalo mimo mene.
Ker si me slišal v sebi,
še preden si me videl v kamnu.

Tvoja tišina pozna mojo.
Jaz nisem odgovor.
Nisem niti vprašanje.
Jaz sem prostor,
kjer se ne presoja vera,
ampak srce.
Kjer si sprejet tudi,
če ne znaš molitve,
tudi, če dvomiš.

Ko pogledaš vame,
ne glej le zidov.
Ti so samo lupina.
V meni si dihal,
ko si bil najbolj neviden,
ko si molčal najglasneje,
ko si upal brez besed.

Ostani še trenutek.
Ne zaradi mene,
zaradi tistega dela sebe,
ki še ni odšel.
Ki še vedno čaka,
da ga pogledaš s toplino,
kot bi Bog pogledal človeka:
ne da bi sodil,
samo, da bi bil.

V SLEDI VETRA

Ne izgubljaš se,
le spreminjaš obliko.
Zdaj si tanjši, krhkejši,
a še vedno govoriš.
Tvoja tišina je zgoščena z življenjem.
Ni ti treba več žareti,
da te opazim.
Zdaj te vidim bolje,
brez bleščave,
brez tekmovanja z drugimi cvetovi.

Morda nisi več lep
na način, kot svet meri lepoto.
A tvoja resnica je močnejša
od kateregakoli popka.

Ne končuješ se,
ne ti, ne jaz.
Le prehajava:
iz ene oblike v drugo,
iz barve v senco,
iz dneva v spokoj.

In ko pride veter,
vem da boš potoval z njim,
ne kot izguba,
ampak kot obljuba.

In morda bom takrat tudi jaz
počasi razpustil roke,
pustil, da me odnese
v smer, kjer si ti,
ne da bi izginil,
temveč da bi postal
nekaj več kot samo en cvet.
Nekaj, kar ne mine.
Nekaj, kar ostane
v sledi vetra,
v tihi prisotnosti
tistega, kar sva bila.

 

PRIJATELJ, ZAME NIMAŠ ČASA

Tišina raste
kot teža neizgovorjenih besed,
počasi, vztrajno,
med vrsticami nekdanjih obljub,
kot plevel med razpokami pločnika,
v času kjer sva bila,
mlada,
brez teže sveta,
kot da bi svet obstajal samo za naju
in sva si prisegla,

da nikdar ne bova pozabila.

A čas je prinesel svoje.

Zdaj tvoj glas zveni
kot odmev v praznem hodniku,

kjer sem nekoč čakal nate,
kot oče na sina,

z odprtim srcem,
z dlanmi, ki niso nikoli zahtevale nič,

razen tvojega časa.
Tvoje bližine,

naju.

Se še spomniš, ko si jokal,

in sem te držal tako trdno,
da bi lahko zlomil bolečino?
Tvoje rane sem nosil kot svoje,
da ne bi padel
in jih namesto tebe

šepetal v nebo.

Zdaj pa si zaseden,
utrujen,

preobložen z obljubami,

preveč odrasel

za vprašanja brez koristi.

Jaz še vedno čuvam najine zgodbe,
vsako neprespano noč,

vsako iskro razumevanja,

pomoč drug drugemu.

Zame si bil brat

in si še,

prijatelj,

družina.

Zate pa sem le postaja,
nekje med pomembnimi ljudmi

in tistimi, ki ti kaj koristijo.

Prijatelj,

kdo si zdaj?

In kdo sem jaz zate?

Sem samo senca v tvojem urniku?
Ali opomnik na čase,
ki jih ne želiš več občutiti?
Povej mi.
Je moja zvestoba premalo?
Je iskrenost pretežka?
Je prisotnost odveč,
če ne nosi koristi?
Jaz ne znam imeti rad na pol.
Ne znam dajati drobtinic,
ko sem bil vedno kruh,
cel, svež,
tvoje zavetje.
zatočišče,
ko nisi bil nič več kot senca samega sebe. 

In zdaj?
Prijatelj,

zame nimaš časa?
Ne bom več jokal.

Solze sem že izgubil v tvoji odsotnosti.
A ne pozabi,

čas ne pozabi tistih,

ki so čakali zaman.

TAKO SI IZGOVORILA MOJE IME

 

Pogrešam te v najtišjih trenutkih,
ko nihče ne gleda,
ko se dan zloži sam vase,
in zrak postane gost od spominov.

Tvoj glas nosim v sebi,
kot nežno pesem,
ki je ne zna nihče drug zapeti.
Včasih ga slišim v sapici med drevesi,
včasih med svojimi besedami,
ko govorim,
kot bi govorila ti.

Pogrešam tvoje dlani
tople, utrujene,
vedno pripravljene.
Niso bile velike,
a znale so držati svet skupaj.
Moj svet.
In ko so izginile,
se je nekaj v meni začelo lomiti
počasi,
tiho.

Mama,
nihče ni izgovoril mojega imena
s takšno toplino, kot ti.
Kot z molitvijo,
kot bi z vsakim zlogom šepnila,
da sem resničen,
da sem ljubljen,
da sem dovolj.
Ko pride noč,
se zdi, da me tvoje odeje še vedno pokrivajo.
Čeprav jih ni več,
čeprav tebe ni,
imam občutek,
da si tam,
tik pod zvezdami,
čuvaj mojih sanj.

Pogrešam te, ko sem šibek,
ko ne vem, kam.

Ko bi rad bil spet otrok,
z obrazom skritim na tvojih prsih,
kjer skrbi niso imele prostora.

Vsak praznik je tišji.
Vsak rojstni dan pol manj svetel.
Ni več tistega pogleda,
ki bi v meni videl najboljše
tudi takrat,
ko ga sam nisem mogel.

Pogrešam te ne le kot mamo,
ampak kot Dom,
kot nekaj svetega,
kar izgubiš samo enkrat v življenju.

A hkrati vse,
kar sem, vse, kar ljubim,
je del tebe.
Ostajaš v mojem glasu,
v mojih dlaneh,
v tem, kako ljubim druge ljudi.
Pogrešam te.

A hvala, mama,
da si bila.
Ker vse, kar ostane,
ko nekdo gre,
je tisto,
kar je pustil v nas.
In ti si pustila svetlobo.

KAR SRCE NE MORE POVEDATI

Solze niso le voda,
so kaplje tišine,
v katerih se raztaplja neizgovorjeno.
Padajo tiho,
brez imena,
kot da srce govori jezik,
ki ga ustnice ne poznajo.
Solze niso znak šibkosti,
so tihi dokaz,
da je moč v tem, da čutim.

V njih je bolečina,
ki ni znala spregovoriti,
in tihi up,
ki je spolzel skozi prste,
prav v trenutku,
ko sem ga najbolj želel obdržati.

Vsaka kaplja je zgodba:
ena o izgubi,
druga o hrepenenju,
tretja o meni,
ki sem prevečkrat molčal,

da bi bil komur bližje.

Skrivam jih,
kot da bi svet lahko zlomil,
če bi mu pokazal,
kako krhko je v meni vse,
kar še stoji.
Drugič jih pustim,
da spolzijo po obrazu,
kot reka, ki si utira pot
skozi skale, 

ki jih ne razumejo.

Ne kričijo. Ne grozijo.
So le tihi utrip srca,
ki se ni nehalo boriti,
čeprav je bilo zlomljeno.

Solze so spomin na dotike,
ki jih ni bilo,
na obljube,
ki so se raztopile v praznini večerov.
A niso moj konec.
Niso poraz.
Solze so kot tiha bližina,
ki spira težke sence z oči,
odmev ranljivosti,
ki je nočem več skrivati.

Dokler jih čutim,
vem, da sem.
Ne popoln, a resničen
v svoji razpokanosti.
Ko utihnejo,
bo tišina.
Morda mir.
Do takrat
jim pustim, da povedo,
kar jaz ne morem več.

LJUBEZEN, KI NE UMRE

Ne potrebujem sledi
tvojih korakov,

da vem, kje si.

Srce te čuti drugače,

v mehkejših obrisih

tišine, ki molči

v pomladnih kapljah dežja,

ki odmevajo v večer,

v travniških bilkah
kot utrip,

ki se zgodi pred mislijo nate.

Srce te čuti kot dotik

v šepetu sape,

kot iskro, ki nikdar ne ugasne,

kot reko, ki nikoli ne izda
svojega izvira,

kot dih, ki ni samo moj,
a ga vseeno skušam zadržati,

saj diši po tebi.

Čutim te.
V senci starega okna,

ko svetloba prodira v moj tihi svet

in me noč objema, pijana od mene

zaradi vseh srečanj,

ki so ostala brez odmeva,

dvojine, ki sem ji pustil oditi,
bližine, ki je spolzela med prsti.

Zaradi vseh travniških rož,
ki so odcvetele brez naju

in lastovk pomladi,
ki sva jih spustila mimo,

zaradi besed, ki so ostale v grlu,
in dotikov v mislih,

ne v dlaneh.

A ljubezen ne pozna odhajanj.

Ostane v pogledu, ki se ustavi,

v vonju, ki zbudi srce.

V stavku, ki ga ne izrečeš,

ker preveč boli.

In v tej tišini,

ko noč zapre vse poti,

si ti 

ne kot spomin,

temveč kot dih,

ki ostaja.

 

 

ČAKAJOČ POMLADI

 

Ovenel cvet
bele Lilije

čaka
na novo pomlad.

Svetlobo,
da v njej prebudi

življenje,
drugačno,

svobodno,
neskončno.

Nemirnost temine

hrepeni po soncu,
po omamljenih

livadah
cvetočih trav,

kjer se prebujajo
žive podobe

drugačnega sveta.

Ena sama beseda,
eno samo dejanje,

en sam odklop
in čas

postane preteklost.

Zadnji izdih,
tišina

in v slutnji jutra
solza po licu

spolzi

v novo pomlad.

KO BILO BI MI DANO

 

… bi te ob jutrih prebujal s poljubom,
drsečim, nežnim poljubom, 

ki bi v tvojih očeh narisali sonce
v katerih bi žarela podoba njega, 

ki te ima rad zaradi;

topline, ki sem jo kdaj
doživel v tvoji bližini;

varnosti, ki sem jo začutil,
ko se je tvoja dlan

približala mojemu licu
in na njem obrisala solzo;

tistega hrepenenja,

ki se je rojevalo v tvoji notranjosti,
kadar so se moje ustnice

približale tvojim
in si zaželele poljuba;

iskric v očeh v katerih
se je zrcalilo veselje srca, 

napolnjeno z dobroto 

in modrostjo;
 

vseh dotikov
kateri so dajali najini ljubezni

pečat večnosti,

neminljivosti dvojine;

poljubov,
ki so zagoreli v lakoti strasti 

po nedolžnosti tvoje duše in telesa 

in okušanja le teh,

ko sva se s svobodo in zaupanjem
predajala drug drugemu. 

Če bi lahko,

bi te ob jutrih …
 
A bom le drugje, pri drugih,
iskal vsa ta nedolžna prebujanja, 

se spominjal vseh tvojih sledi,
ki so zaznamovale bližino dveh src, 

nekoč željnih tabernaklja ljubezni.

Nihče ne more nadomestiti izgubljenega,

nihče izbrisati spominov,

ki so pustili življenje v nikoli dokončani

zeleni pomladi.

2025

 

VOŠČILO

 

UJETNIK SAM SEBE

zaprti oddelek

skozi zamreženo okno

posveti žarek

Z DOTIKOM VELIKEGA PETKA V NOVO JUTRO ŽIVLJENJA

 

Zakaj smrt,

ko pa življenje
hrepeni po življenju.

Trpljenje
in bolečina

in solze.
Smrti ne moreš

premagati.

Zmagovalec je določen.

A samo takrat,
ko hudobija

zmaguje nad dobroto,
sovraštvo

nad ljubeznijo,
maščevalnost

nad odpuščanjem.
Samo takrat, mi

z vsakim dnem,
življenje odteka

v smrt.

 

A On,
ki ga imenujemo ljubezen,

ki je bil pribit na križ,
je prav to smrt

spremenil v življenje.
Obup,

jok
in trpljenje

v novo luč,
zarjo novega dne,

v nov izvir
upanja

in svetlobe.
Samo z ljubeznijo,

ki je ni mogoče poteptati,
uničiti,

ubiti.

V novo zarjo
je mogoče priti,

le z dotikom
velikega petka.

Zrno umre,

da vzklije novo življenje.

-----------------

Želim vam vsem, 

da se bridkost velikega petka prevesi 

v radost novega velikonočnega jutra.

Za vse!

 

KO BI MOGEL IN BI SMEL

ko bi mogel

zavrteti čas nazaj

samo za trenutek

za en sam trenutek

da bi lahko uzrl 

tvoj zgubani obraz 

in v tvojih očeh videl

tisto solzo

ki je še zadnjič

stekla po tvojem licu

in ki je tolikokrat

orosila zamegljene steze

po katerih sva hodila

ko bi mogel

zavrteti čas nazaj

da bi ti lahko stisnil dlan

ki je omahnila

v poslednjo noč

iz katere ni bilo vrnitve

dlan

ki je vsakokrat

na mojem čelu

naredila znamenje križa

ko sem odhajal

in jo razprostrla v pozdrav

ko sem se vračal

ko bi mogel

zavrteti čas nazaj

da bi ti dal poslednji poljub

za ves tvoj prigarani kruh

s katerim si razveseljevala

mojo mladost

za vso potrpežljivost

in sprejetost

ob kateri sem se čutil varnega

svobodnega

v svojih korakih

ki so se vedno bolj in bolj

oddaljevali od svojega doma

o ko bi mogel

zavrteti čas nazaj

da bi ti še enkrat rekel

hvala

hvala mama

za vsak tvoj blagoslov

toplino

in vso ljubezen

ki ni zahtevala vračila

za vse te božje sledi

ki so bile vtisnjene 

v materinsko srce

da bi v tvojem naročju

začutil Njegov dotik

o ko bi mogel

samo enkrat 

zavrteti čas nazaj 

mama

PETI SEPTEMBER

 

odpiram šampanjec in nazdravljam

sebi ki te prenašam

tebi ki me prenašaš

že osemintrideset let

ki si oplemenitila

moje življenje

za zmeraj

v slabem in dobrem

v poteptanih trenutkih

mladostniške pijanosti

z obupom in upanjem

z oropanostjo svobode

uresničiti svoje sanje

po pogumnih

z dobroto zasvojenih

delih

nazdravljam

vsej rodovitni puščavi

v katero sem vstopil

skupaj s teboj

in se ponižno prepustil

plemenitosti in žlahtnosti

tvoje trdnosti

nazdravljam sam

nikogar ni

ki bi se veselil

te najine zveze

pristnega zaupanja

da zmoreva

da hočeva

vedno znova in znova

četudi v trpkih vzdihljajih

prepojena s krvjo

s prekletstvom

poteptana in zavržena

od praznih in kamnitih src

iti naprej

z norostjo

poročne zvestobe

z bližino

ki daje upanje

ob kateri veš

da je vsak nov

pokončen korak

samo privilegij

tvoje zvestobe

nazdravljam sam

ker mnogih njih

ki so naju

na usodni dan

za vedno združili

že več ni

in le v hvaležnosti srca

v molku

v sprejemanju

vsakega novega trenutka

ki je dan

v šumenju valov

ki butajo ob obalo

ob kateri sem

v joku nemo zrl

letalske sledi

ki so kazale pot domov

prepevam pesem zahvale

za vse dozorele sadove

za vsak nov konec

in začetek

nečesa novega.

TISTEGA NEKEGA DNE

 

Ko boš nekega dne, o človek,

zaman čakal,

da se ti oglasim,

vrnem klic,

ko bo telefon zvonil

v prazno,

brez da bi ti kdo povedal

ali se še čuti moj utrip srca,

ko bo številka dokončno postala

nedosegljiva,

ko bo za menoj izginila

vsaka sled korakov

in niti nebo ne bo jokalo,

bo mogoče prišlo spoznanje

koliko izgubljenih trenutkov,

koliko upanja v prazno

je bilo v najini dvojini.

Vse moje rane

se niso nikoli zacelile,

vsa moja hrepenenja,

da bi ti povedal 

o svojem doživljanju sveta,

o svoji osamljenosti,

bolečini, ki razjeda moje srce

in telo,

so utonile v bližini

najine dvojine.

 

Vsakokrat, o človek,

sem kot otopel čakal

tvojega vprašanja »kako si«
in trenutka, da bi lahko spregovoril. 

A ga ni bilo.

Bil je samo monolog.

Bile so le besede,

prepojene samo s tvojo bolečino,

smehom in razočaranostjo.

Sam pa sem čakal,

v tišini in poslušanju,

v globokem hrepenenju,

v doživljanju zmotne bližine,

da vsaj za trenutek

občutim Simona iz Cirene,

ki si je naložil

križ tujca.

Mogoče boš takrat

tistega nekega dne,

ko bo žanjec še zadnjič zamahnil z roko,

podoživljal

zamujeno sprejetost,

ki se je vselej ponujala

in se hkrati izgubljala

v dajanju brez prejemanja.

Navidezna bližina

je bila zaznamovana

z veliko upanja in sanj,

življenja in umiranja

in životarjenja s polomljenimi krili

bolečega hrepenenja,

po zaupanju,

po izpovedi,

po življenju.
Vsaj za en sam trenutek.

Z vsakim sprejetim klicem
so se odpirala nova vrata upanja,

da bo vendarle čas
tudi za mojo prisotnost

v tej najini dvojini.

A je ni bilo.

 
Nekoč, tistega nekega dne,

ko bo naju čas prehitel
bodo ostali samo še spomini
in grenak

neodgovorjeni klic.