Poj, o Muza,
o možu iz rodovitne grude,
kjer vetrovi šepetajo starodavne zgodbe.
Poj o sanjaču širokega pogleda,
pesniku mehke besede,
ki utripa v ritmu usmiljenja.
Iz njegove bolečine vstajajo verzi,
iz hrepenenja misli,
ki svetijo kot zvezde nad potmi popotnikov.
Poj o njem,
ki vidi nevidno,
večnem iskalcu resnice,
otroku ljubezni,
zimzelenem med minljivimi časi,
ki dviga duha z besedo,
mehko kakor volna
in ostro kakor resnica.
Poj o njem,
veji, ki zeleni za tiste,
ki iščejo pomlad v sebi,
tolažniku, ki molči,
ko molk zdravi globlje kot beseda.
Poj o njem, Muza,
ptici svobode,
ljubitelju svetlobe,
ki se skloni k lepoti, ko drugi hitijo mimo,
kajti v ujeti svetlobi je videl bogastvo,
ki ga zidovi iz prahu ne poznajo.
Zato poj o njem, o Muza,
o možu, ki hodi med ljudmi kot tihi žarek
in v srcih budi pomlad.
Kajti njegova beseda ostaja
kot sled večnosti
med dnevi, ki minevajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar