Sveča.
Mirno gori.

Tukaj in zdaj.

Za vse, ki so odšli,
a jih še čutim v dihu.
Za vse, ki so ljubili
in v meni pustili sled svetlobe.
Za vse, ki so bili del mojega srca,
kot zvezde,
ki ne ugasnejo.

Ob njej poslušam šepet duš,
ki govorijo skozi plamen.
Preteklosti se raztapljajo v neizrečeno,
glasovi postanejo dotiki,
spomini,

ki se prelivajo v sedanjost.

Sveča govori brez glasu,
a njen plamen moli.
Za mir,
za hvaležnost,
za vez, ki ne pozna časa.

V njenem siju ni žalosti.
Le prostor za srce,
ki se spominja,
in za dotik,
ki nikoli ne izgine.

Sveča, ki šepeta
v ritmu vesolja,
se razlega čez robove časa,
v tišino,
kjer ni ločitve,
le eno dihanje,
en utrip,
ti in jaz,
v objemu večnosti.