Izgubljam se.
Jedro se lomi,
ime izginja v prah.
Tišina pritiska
kot nevidna teža
tik nad razpadom.
Misli trohnijo brez glasu,
čas se zagozdi
v razpokah vsakdana.
Če bi zaklical,
bi se razsul v lastnem odmevu.
Zato molčim,
kot senca brez oblike.
Le vztrajam še
kot ostanek nečesa,
kar še ni izginilo,
a že ve,
da bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar