6. 7. 25

DAN, KI GA NOSIM SAM




Danes je dan,
ko sem prvič vdihnil svet.
Tisti tihi,
sveti vdih.

Malokdo to ve.
Skoraj nihče.
Le jaz.
In morda… nekdo onstran, ki molči z menoj.

Le nekaj je voščil,
še manj dlani, ki bi me objele.
Ni sveč, ki bi raztopile temo

ali poljubov, ki bi zadržali čas.

Le tišina,
sedi nasproti
kot nekdo,
ki me pozna bolj, kot sem kdaj dovolil.

Gleda me z očmi,
ki ničesar ne zahtevajo,
a vse razumejo.

V tej samoti ni žalosti.
Je prostor brez teže,
kot da se srce spomni,
kako je bilo, ko je prvič ljubilo.

A vendar nekdo, nekje, me danes čuti,
ne z glasom, ki gre čez ustnice,
ampak skozi dih,
počasi,
mehko,
nežno kot dlan na hrbtu,
ki ostane, tudi ko se ne dotika več.

Spominjam se ljudi,
njihovih glasov v meni,
njihovih rok, ki so me nekoč držale.

Nekateri so še tukaj,
drugi… so v meni ostali kot svetloba,
ki ne sije več navzven,
a nikoli ne ugasne v notranjosti.

Ne potrebujem daril.
Le tihe potrditve,
da me srce še sliši.
Da zna še utripati,
čeprav počasi,
čeprav včasih ranjeno.

Kot plamen,
ki komaj trepeta,
a še vedno gori,
ker ima koga,
zaradi katerega noče ugasniti.

Danes sem sam.
A ne prazen.
V meni je svet,
ki sem ga nekoč imel v dlaneh,
ki sem ga izgubljal in spet našel,
vsakič bolj resnično.

In čeprav soba molči,
v njej pleše moja pesem.
Ne kriči.
Le diha.
Kot jaz.

Vse najboljše  meni, ki ostajam.


 

2 komentarja:

aleks pravi ...

dragi Matevž,

lahko samo rečem, da uživam v večkratnem branju tvojih čudovitih pesmi; čeprav večkrat trpke, tudi tople, in skoznje preseva upanje.

in, seveda, vse najboljše za tvoj dan (čeprav malo pozno, pa iz srca). veliko zdravja, veliko ljubezni in veliko pesmi ti želim.

drži se, piši še in lepo se imej!
aleks

Matevž pravi ...

Dragi Aleks,
Hvala ti za tvoj dotik. Hvala ti, ker bereš moje pesmi in v njih najdeš toplino, kljub vsem trpkostim. To mi pomeni veliko, ker s tem vem, da čutiš z menoj.
Hvala tudi za lepe želje, naj se ti vse, kar si mi zaželel, vrača stokratno. Naj ti življenje vedno prišepetava lepe verze in mehke dni.
Obljubim, da bom še pisal, dokler bo v meni kaj, kar mora ven.
Hvala, ker me bereš in ker si.
Topel objem,
Matevž