ko mi še utripa srce,
ko tvoja roka še nežno drsi
po moji,
brez strahu,
da bo ostala praznina,
ko še slišim
tvoj tihi korak,
ki odmeva v daljavi
in prepoznam
tišino med besedami,
ko mi še lahko
v očeh
pustiš sled
topline,
ki ne ugasne.
Če me ne najdeš zdaj,
potem ne prihajaj pozneje,
ko bo nad menoj
le hladna zemlja,
in bo veter
nosil tvoje besede,
ki jih ne bom mogel ujeti.
Ne prinašaj sveče,
ki bo gorela
bolj zate kot zame.
Ne polagaj rož,
ki jih ne bom mogel
vdihniti.
Ne prinašaj poljubov,
ki jih ne bom znal
vrniti,
niti besed,
ki jih ne bom mogel
posrkati
kot požirek vode
po dolgi žeji.
Ne prinašaj solz,
ker jih ne bom mogel
obrisati s tvojega lica.
Pridi zdaj,
da ti lahko šepnem
svoje ime kot dar,
čisto in prosto,
brez omejitev,
brez konca.
Pridi zdaj,
da ti stisnem dlan
kot obljubo,
da se tvoj
in moj dih
še zadnjič srečata,
preden se najine
sledi
razpršijo v večnost.
Pridi zdaj,
pridi zdaj,
dokler sta tvoj in moj čas
še stkana nit.
2 komentarja:
dragi Matevž,
čudovito nanizane besede,
in vendar se mrzla roka
skozi ogledalo dotakne srca.
pesem je tako boleče izpovedna… pravzaprav izpraskana iz duše, da je najprej sploh nisem mogel prebrati do konca, tako pretresljivo govori bolečino slejkoprej prav vsakega človeka – vedno je kdo, ki nazadnje z obžalovanjem pride prepozno.
upam, da je vendarle samo temnega renutka in da si dobro.
drži se, piši,
a.
Dragi Aleks, hvaležen sem, da si začutil te besede. Pesem je res nastala iz trenutka, ki je bil temen in je še, a hkrati je iz njega prišla tudi tiha moč. Včasih nas tak dotik, hladen in nenaden, zaboli do srca,
a prav iz te bolečine lahko zraste nežnost,
ki nas spomni, kako dragocen je vsak trenutek,
dokler ga še lahko živimo in delimo z ljudmi, ki jih imamo radi.
Skušam se prebijati skozi valove tega življenja da. Hvala ti!
Matevž
Objavite komentar