Gospod, ko me preplavi noč in obteži srce,
kličem k Tebi iz tišine, ki je glasnejša od krikov.
Ti, ki si bil ob meni v skritih zlomih,
pridi znova, ne ker bi bil vreden,
ampak ker sem Tvoj.
Poslušam glasove ljudi, a duša ostaja prazna;
samo Tvoja bližina me napolni z mirom,
samo Ti veš, kdo sem, tudi ko jaz ne vem več.
Spomni me, da nosiš moje ime v dlani,
da me ne pozabiš,
ko se vse drugo oddalji.
Nauči me biti tih pred Teboj,
da ne govorim, da preglasim strah,
ampak da slišim šepet Tvojega Duha.
V tišini raste zaupanje,
v Tvoji navzočnosti se krepi vera.
Sprejmi moje darilo,
to ranjeno, trepetajoče srce.
Ni veliko, a je resnično;
kot daritev ga polagam na Tvoj oltar.
Tvoje veselje ni glasno, Gospod,
a presega vse zemeljsko,
kakor živi studenec teče v meni,
ko se tla pod menoj majejo.
V miru prihajam k Tebi, Gospod,
zapustiti želim zemeljske skrbi in bolečino,
da se predam v Tvoj mir,
v Tvoj objem, kjer čas nima konca.
Ko se moje oči zaprejo, jih Ti odpreš v
svetlobo večnosti.
Ko omagam, Ti ostajaš.
Ti si moj vodič, moj stražar,
Ti si moj mir, moj dom za večno.
Slavljen bodi, moj Mir in moja
Luč!
2 komentarja:
dragi Matevž,
tvojo pesem čutim izpraskano iz globine duše... in zaboli, zaboli, zaboli. pesem je čudovita, a si želim, da ne bi nihče nikoli čutil potrebe, da jih zapiše (ali tiho izreče).
a je tudi svetloba v pesmi, četudi boleča. in upanje.
pogum, matevž, in vse dobro,
a.
Dragi Aleks, dotaknilo se me je, kar si napisal. Saj sam veš, včasih pesem nastane takrat, ko besede postanejo edina pot, da bolečina ne ostane ujeta v telesu. Ko jih zapišem, ni več samo moja, razprši se v prostor, postane malo lažja, malo bolj znosna. In če v njej kdo začuti tudi svetlobo, potem ni bila zaman. Hvala, da si jo začutil tako nežno in resnično.
Ostani dobro Aleks in piši, tudi ko boli.
Matevž
Objavite komentar