KO SE ZGODBA NE KONČA

 

Ko bi vedel, da si zadnjič z menoj,
bi ne lovil časa,
temveč večnost v njem,
tiho, med vdihom in izdihom.

Ko bi vedel, da si zadnjič z menoj,
bi te ne držal z rokami,
ampak s prisotnostjo,
ki ničesar ne zahteva
in vse sprejme.

Ko bi vedel, da si zadnjič z menoj,
bi videl več kot tvoje oči,
uzrl bi tisto svetlobo,
ki ne odide s teboj,
temveč postane del mene.

Ko bi vedel, da si zadnjič z menoj,
bi razumel,
da slovo ni konec,
ampak raztapljanje meja
med menoj in teboj.

In zdaj, ko te ni več ob meni,
te srečujem drugače,
v tišini, ki ni prazna,
v prostoru, ki diha s teboj.

Morda zadnjič nikoli ne obstaja,
le vrata, ki jih ne razumemo,
dokler ne stopimo skoznje
in ugotovimo,
da nismo nikoli zares ločeni.

Zato te ne iščem v odhodih,
ampak v tem, kar ostaja,
v svetlobi, v dihu, v tišini,
kjer se najina zgodba
nikoli v resnici ne konča.