Ko boš zadnjič zapel meni v slovo,
naj v tvoji melodiji ne bo žalosti.
Kot večer,
ki se neopazno usede na ramena dneva,
kot veter med drevesi,
ki za trenutek pozabi,
da mora naprej,
tako naj tvoj glas zdrsne čez strehe,
čez prazne poti in okna,
kjer so nekoč gorele luči mojih dni.
Ne želim slovesa,
ki bi rezalo zrak.
Samo en tvoj dolg odmev,
ki se izgublja daleč stran
in za seboj pušča nekaj mehkega,
nekaj, česar ni mogoče imenovati.
Odhodi niso konec.
Človek ostane
v tihih stvareh.
V melodiji zvona.
V zraku po dežju.
V spominu, ki se nenadoma vrne
brez razloga.
Ko boš zadnjič zapel meni v slovo,
ne poj o koncu.
Poj,
da sem bil tukaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar