SIMFONIJA DVOJINE

Zazibaš me
s svojimi očmi,
kot veter zaziba vrhove
smrek.
V njih žari svetloba
za oba.

Napišiva zgodbo
najinih mostov,
ki spajajo sanje,
pot ljubezni skozi galaksijo
labirinta.

Sama med množico ljudi
potujeva,
ker ljubiva,
upava,
osrečujeva
na tirnicah življenja.

Dotik sonca
v tvojih dlaneh,
neminljivost vesolja
te pusti brez besed,
sanjati.

V simfoniji dvojine.
Tebe in mene.
Naju.