Ko bi vedel, da
si zadnjič z menoj,
bi ne lovil časa,
temveč večnost v njem,
tiho, med vdihom in izdihom.
Ko bi vedel, da
si zadnjič z menoj,
bi te ne držal z rokami,
ampak s prisotnostjo,
ki ničesar ne zahteva
in vse sprejme.
Ko bi vedel, da
si zadnjič z menoj,
bi videl več kot tvoje oči,
uzrl bi tisto svetlobo,
ki ne odide s teboj,
temveč postane del mene.
Ko bi vedel, da
si zadnjič z menoj,
bi razumel,
da slovo ni konec,
ampak raztapljanje meja
med menoj in teboj.
In zdaj, ko te
ni več ob meni,
te srečujem drugače,
v tišini, ki ni prazna,
v prostoru, ki diha s teboj.
Morda zadnjič
nikoli ne obstaja,
le vrata, ki jih ne razumemo,
dokler ne stopimo skoznje
in ugotovimo,
da nismo nikoli zares ločeni.
Zato te ne
iščem v odhodih,
ampak v tem, kar ostaja,
v svetlobi, v dihu, v tišini,
kjer se najina zgodba
nikoli v resnici ne konča.
2 komentarja:
o, dragi Matevž, kolikokrat rečemo, ko bi le vedel, bi...
a ljubezen sega čez prostor in čas. ne le, kot pravi velika Mila Kačič, povsod sem jaz, je moja ljubezen, mislim, da velja tudi, v vsem si ti, v vsem je tvoja ljubezen.
hvala za to prelepo, bolečo in resnično pesem. seže v dušo. in lepo bodi,
a.
Hvala ti za te besede dragi Aleks, ki jih človek začuti kot nežno roko na prsih. Prav imaš, ljubezen preseže prostor in čas in ko izginejo oblike, ostane samo tisto, kar je bilo vedno resnično.
In »v vsem si ti« je morda edini način, da sploh razumemo odsotnost: da se raztopi v prisotnost, ki je ne moremo več prijeti, lahko pa jo nosimo v svojem srcu.
Hvala ti za tvoj dotik in naj ti pesem nežno ostane tam, kjer te je našla.
Mir in dobro,
Matevž
Objavite komentar