Ko zaprem oči,
se noč za hip ustavi.
Ulice utihnejo,
svetloba počasi zaspi.
In nekje med
dihom in tišino
se vrneš kot melodija,
ki je čas ni znal odnesti.
Ostal si v
jutrih brez besed,
v vonju dežja na praznih ulicah,
v soncu, ki se zvečer dotakne neba
na isti tihi način.
Bili so
trenutki,
ko so imeli svoj pomen.
Ko je bil svet manjši
in je bilo dovolj,
da sva samo obstajala.
tvoj pogled še vedno živi
v mojih
korakih.
Nekatere
bližine
se ne končajo takrat,
ko se poti razidejo.
Nosimo jih s
seboj,
kot svetlobo v dlaneh,
kot pesem brez zadnjega verza,
ki jo pozna le srce.
In če se kdaj,
pod istim nebom,
ujameva v isti trenutek,
bo dovolj že to,
da veva,
da je nekaj lepega
nekoč živelo med nama.
Ko zaprem oči,
jo še vedno slišim:
najino pesem.
©matevz
Ni komentarjev:
Objavite komentar