Nekatere poti
se nikoli ne končajo.
Samo zarastejo
in čas čeznje
položi mah,
leta svoje sence.
Ostanejo neizhojene,
nepozabljene.
In na eno izmed njih
stopi nekdo drug.
Ne veš, zakaj
prav njegov korak
v tebi obrne pogled nazaj.
Nekaj, za kar
si mislil,
da je že zdavnaj zaspalo,
se premakne.
Kot rahel premik tišine,
ko se zavesa
neznatno odmakne
in za njo
spet zasveti nekaj,
za kar si mislil,
da je ugasnilo.
Ne veš,
ali je to spomin
ali začetek.
Morda samo znamenje,
ki je prišlo ob svojem času.
Morda pa človek včasih
skozi drugega
spet zasliši nekaj,
kar je bilo ves čas
tiho zapisano v njem.
In samo stojiš.
In poslušaš.
In ne veš,
kam te vodi.
Veš le,
da je nekaj,
kar si nekoč poznal,
spet blizu.
©matevz
Ni komentarjev:
Objavite komentar