28. 1. 17

NEMIRNOST ČAKANJA



ne vem kaj čakam
v času teme
kjer v odsevih neba
vidim le
izklesane podobe
raztrganih obrazov
na pol speče
skulpture
suličastih form
prazne
in hkrati polne pričakovanj
v nedrjih niča

ne vem koga čakam
v zatemnjenem
bistvu resnice
daleč od dotikov
prekritih
z rdečico ustnic
kjer bi se cedile
sanje in vrelci
neiztrohnjene ljubezni

ne vem zakaj čakam
saj ni sonca
ki bi ogrel dlan
in umiril nemir
v sotočju
teme in strahu
niti ni senc
v čaši večnosti
ki bi prebujale
novo jutro
skozi preplet
časa

ne vem kje naj čakam
v samotnem brezvetrju
tišine
raztapljajoč potrebo
zaupanja
kjer noč za nočjo
dan za dnem
razbijam vročico
izstradane ljubezni
ali v mravljinčnem vrvenju
ubijajočih pogledov
polno krikov
namišljene sreče

ne vem
vem samo to
da v pogrešanju
lovim vonj po tebi


Ni komentarjev: