ne vem
kaj čakam
v času
teme
kjer v
odsevih neba
vidim le
izklesane
podobe
raztrganih
obrazov
na pol
speče
skulpture
suličastih
form
prazne
in hkrati
polne pričakovanj
v nedrjih
niča
ne vem
koga čakam
v
zatemnjenem
bistvu
resnice
daleč od
dotikov
prekritih
z rdečico
ustnic
kjer bi
se cedile
sanje in
vrelci
neiztrohnjene
ljubezni
ne vem
zakaj čakam
saj ni
sonca
ki bi
ogrel dlan
in umiril
nemir
v sotočju
teme in
strahu
niti ni
senc
v čaši
večnosti
ki bi
prebujale
novo
jutro
skozi preplet
časa
ne vem
kje naj čakam
v
samotnem brezvetrju
tišine
raztapljajoč
potrebo
zaupanja
kjer noč
za nočjo
dan za
dnem
razbijam
vročico
izstradane
ljubezni
ali v
mravljinčnem vrvenju
ubijajočih
pogledov
polno
krikov
namišljene
sreče
ne vem
vem samo
to
da v
pogrešanju
lovim
vonj po tebi
Ni komentarjev:
Objavite komentar